Select Page

Našo potovanje v malo drugačni svet se je pričelo že v nedeljo v poznih urah, ko nas je prišel iskat prevoznik Go Opti in nas odpeljal na letališče na Dunaj. Nekateri dijaki so prvič imeli možnost, da so potovali z letalom. V dopoldanskem času smo prišli v ponedeljek na letališče v Bukarešto, kjer so nas že pričakali romunski izvajalci projekta.

Prvi vtis v Romuniji je bil za nas vse velik kulturni šok. Tam namreč živijo čisto drugače, kot mi. A Romuniji smo dali priložnost, česar kasneje nismo obžalovali. Iz dneva v dan nam je kazala s svojimi ljudmi in naravo vse svoje lepote, ki jih skriva v tem malo »časovno zaostalem« svetu.

Sodelovali smo v projektu »izdelovanja« idealnega mladinskega centra. V tem projektu so sodelovali tudi Italijani, Srbi, Nemci in Romuni. Tako, da smo v teh dneh naš jezik zamenjali za angleški jezik in tako smo nekateri dobili nove izkušnje, spet drugi pa so izpilili svoje znanje tujega jezika. Med nami pa ni bilo le delo, ampak so se stkale tudi niti prijateljstva. Naš dom za naslednje dni je postala vasica Izvoarele.

Na projektu smo se srečali s tremi različnimi delavnicami: Fotografija, video in kolaž. Pridobili smo nova znanja glede teh področjih in obudili smo našo kreativnost.

Vendar pa naše tamkajšnje bivanje ni bilo samo delo, ampak tudi spoznavanje Romunije. Tako smo imeli možnost, da smo obiskali en izmed večjih rudnikov soli Salina Slanic, kjer smo se lahko »načudili« naravni lepoti in velikosti ter globini rudnika. Popeljali so nas tudi na najvišji hrib Cabana Varful, ki meri 1954 m in je bil vreden vsakega koraka, ker je razgled poplačal vsako muko pohodništva po strminah. V nedeljo so nas odpeljali v mesto Maneciu, kjer smo lahko bili v središču nedeljske tržnice, kjer domačini prodajajo svoje izdelke ter pridelke, in tako še bolj občutili to njihovo življenje. V vasi, kjer smo živeli, smo obiskali tudi posebno mesto »ob drevesu«, kjer je bil viden najlepši sončni zahod. Domačine smo lahko spoznali še bolj bližje tako, da smo preživeli dan pri njih, kjer so nam razkazali svojo hišo, vrtove in hrano. Ko govorim o hrani, nas je romunska hrana presenetila v pozitivnem smislu. Neverjetno dobra in raznolika ter okusna je bila. Posebnost pa je to, da pojedo neverjetno veliko kruha ob obrokih in ta navada je čez nekaj dni prišla tudi do nas. Najboljša sladica, ki smo jo imeli priložnost poskusiti, pa je Papanasi. Če boste kdaj tam, jo obvezno naročite.

V Romuniji se je dejansko čas ustavil, saj smo na cesti opazili še veliko konjev z vozi, katere so uporabljali za vsakodnevna opravila. Značilnost njihovih domov so visoke ograje in pri vsaki hiši so živali. Ne samo psi in mačke, temveč kokoši, purani, krave, koze, ovce, pujsi … Pri njih si večina prebivalcev hrano predeluje sama. Imajo domače sire in meso. Mogoče je ravno v tem skrivnost, da je bila hrana tako bogatega okusa.

Obiskali smo tudi dva mladinska centra v bližini, kjer smo enega večkrat uporabili za naše delavnice. V teh centrih so se nahajala glasbila, projektorji, družabne igre, računalniki, računalniške igre, knjige in še in še … Ker tam še mladi nimajo pri vsaki hiši vsega tega in tako lahko ob druženju z mladimi vse to uporabljajo, kar jim je na razpolago in se tako lahko razvijajo tudi na teh področjih.

To bi bilo na kratko o Romuniji, seveda imajo naši dnevi veliko več bogatih spominov in dogodkov, kot na primer, da smo imeli možnost v Romuniji biti na gledališki predstavi v kulturnem domu in spoznati še ta del kulture Romunov. Za več pa vam svetujemo, da če boste imeli možnost se odpravite v Romunijo na daljši potep. Res, da niso bogati, so pa bogati po srcu in tistih stvareh, ki skoraj pri nas izginjajo, zaradi našega načina življenja.

Romunija nam je dala čisto nov pogled na svet, veliko potrpežljivosti in tisti notranji mir, ki se pri nas izgublja.

Andreja Vozlič, prof.

Dostopnost